Tisti, ki imajo radi le termično obdelano hrano, so prikrajšani za elementarne okuse morja, zato je pri Čoku začetek navadno surov. Školjke, recimo Jakobove pokrovače, kaneštrele ali ostrige iz morja pred mestom so le odprte in dobro ohlajene. Koliko limone in koliko olja je jedčeva odločitev.
Pri ribah in sipah je že potrebna spretna kuharjeva roka. Pri Čoku je v kuhinji Viljan Jugovac, z gosti je njegov oče Sergio, pomaga mu soproga Vilma, ki je sicer glavna za sladice in vrsto drugih opravil. Surovi repi kvarnerskih škampov so bili vestno marinirani v emulziji iz oljčnega olja z zelo malo limonovega soka, tako je prevladala le intenzivna esenca morja, zavita v kremozno teksturo v sprmljavi tartufov in mladega belega sira. Oradin karpačo brez pripomb: izbrana je zrelejša riba, katere meso je po naravi močnejšega okusa, limona in oljčno olje sta bila tudi tukaj natančno odmerjena, mariniranje pa ni trajalo predolgo, prav tako je bilo s tuninim tartarjem. Tudi domače testenine z vongolami so prvovrstne. Zelo očitno je, da se poskuša Čok iz gostilniške povzpeti v gourmet galaksijo.
Zato nas je parjen brancin, postrežen s krompirjem in blitvo, zaslepil s svojo delikatnostjo in ravnotežjem. Pod jezikom ni bilo sledu o pustosti mesa, osladila ga je zelenjava, le nekoliko pa so ga razburkale odločne nianse mladega oljčnega olja. V več kot desetletju dobrega dela so si pri Čoku utrdili ime in pridobili številne stalne goste. Opazili so jih tudi avtorji gastronomskih vodičev, tudi Michelinovega, ki jim že nekaj let zapored dodeljuje priporočilo. Vrhunska kakovost svežih sestavin, preprostost in domača prijaznost so formula, ki pri Čoku skozi vse leto polni restavracijo.
