Ducatijev Scrambler ni le motocikel, ki pooseblja neke minule čase na sodoben način, temveč je uradno znamka, ki združuje ikonični slog, sodoben dizajn ter kreativni duh.

Scrambler icon je prvi predstavnik te znamke, in je nemudoma požel veliko zanimanja, saj s svojim preprostim, toda čudovitim videzom navduši še tako ravnodušnega opazovalca. S klasično, vendar sodobno tehnologijo, je več kot prijazen uporabniku. Navduši tako motorista začetnika kot tudi prekaljenega starega mačka. Njegov 803-kubični L-twin pogonski agregat se ponaša s klasičnim desmodromičnim odpiranjem ventilov, dvema ventiloma na valj in zračnim hlajenjem, kar je zagotovilo za značilen legendarni zvok, ki ga premorejo Ducatijevi izdelki. Moč, ki jo ta pogonski agregat razvije, je 55 kilovatov oziroma 75 konjskih moči ter 68 njutonmetrov motornega navora, kar je povsem dovolj, da se scrambler z enim odraslim človekom pelje povsem solidno in z lahkoto premaguje hitrostni tok sodobnega prometa, hkrati pa se zadovolji z nizko porabo goriva. Ta je med našim preizkusom znašala le pet litrov na sto prevoženih kilometrov.

 

Same komponente na scramblerju icon so povsem zadovoljive, tako vzmetenje kot zavore pa omogočajo odlične vozne lastnosti. Požiranje neravnin je povsem solidno, icon pa se ne ustraši niti slabšega terena, kjer se prav tako vede suvereno. Kljub le enemu zavornemu disku spredaj pa se ustavlja povsem zadovoljivo.

Scrambler icon je motocikel, s katerim se lahko mirno podate po mestnih opravkih ali pa na daljšo turo. V mestu bo s svojo okretnostjo in nezahtevnostjo kos marsikateri oviri ter se bo z lahkoto prebijal skozi mestno gnečo. Na podeželskih cestah pa je z zmogljivim pogonskim agregatom lahko dovolj hiter in nudi odlične občutke pri polaganju zavojev. Ima pa še eno odlično lastnost – lahko je motocikel, s katerim se poslovnež odpelje v dobro plačano službo v središče mesta, na poti domov pa odloži kravato in se na bližnji makadamski površini po motoristično znebi vsega stresa, ki si ga je čez dan nabral v pisarni.

besedilo: Aleš Tomažič, fotografije: Blaž Kordelič