Restavracijo Dubravkin put, iz kuhinje katere prihajajo predvsem mediteranske jedi, uvrščajo med peterico najboljših zagrebških restavracij in imajo hkrati za najbolj ambiciozen gostinski projekt zadnjega desetletja v hrvaški metropoli. Carlos, znani Željko Bročilović, nas je prijazno sprejel na vhodu, nam je ponudil kozarec šampanjca, nas odpeljal do mize: hitro smo se zmenili, da bomo v Dubravkinem putu, verjetno najbolj ambicioznem gostinskem projektu zadnjega desetletja v Zagrebu, preizkusili kar tradicionalni meni.

Pravijo, da ta del Zagreba spremlja posebna pozitivna energija že od 1852, ko je Sofia Stockau, grofica, ki jo je dve leti prej spoznal ban Josip Jelačić na plesu v dunajskem Hofburgu in se z njo tudi oženil, navdušeno hvalila lepoto gozdne poti, po kateri sta se sprehajala: pozneje so njej na čast pot imenovali Sofijina pot. Najprej so tamkajšnjo gostilno obiskovali predvsem planinci, ko so šli na Sljeme ali nazaj v mesto, potem je postala zatočišče zaljubljencev, potem se je preimenovala v Dubravkin put … in 2010 je družina Crnjac temeljito preuredila nekdanjo gostilno in jo zaupala Carlosu, ki si je izkušnje nabiral tudi v tujini.
Iz kuhinje je prišel amuse-bouche, pozdrav iz karpača divjega brancina na češnjevem paradižniku z baziliko in peno iz agrumov. Vino: zeleni silvanec 2011 vinarja Cmrečnjaka iz Sv. Urbana pri Štrigovi v Medžimurju.
Potem je prišel na vrsto tun: njegov tatarski so odišavili s kumarično peno in zabelili z istrskim oljčnim oljem družine Belić, gostitelj pa nam je natočil kozarec chardonnayja sur lie letnik 2009 Velimirja Koraka s Plešivice pri Jastrebarskem, ki ga Hrvati uvrščajo med ducat svojih najboljših vinarjev.

Nadaljevali smo s kapučinom iz vse bolj cenjenega liškega krompirja ter ragujem jadranske sipe, ki je bil obogaten z oljčnim oljem verjetno najbolj znanega hrvaškega oljkarja Sandija Chiavalona iz Vodnjana v Istri.
Še ena topla predjed: črni raviol s cvetačo ter jakobovo pokrovačo z zeljem ter omako iz limete. Ribjo glavno jed je predstavljal file romba s karameliziranim koromačem in zelenjavo, po vino pa so šli v Nemčijo: renski rizling vom grauen Schiefer letnik 2010 Clemensa Buscha iz doline Mozele.
Pred mesno jedjo robet iz ingverja in pomaranče, potem pa: počasi kuhan goveji rep na kruhovem cmoku z rdečim zeljem in jabolkom in z omamno omako, ki so jo naredili tako, da so reducirali rdeče vino, portovec in osnovo, v kateri so kuhali rep. Zraven pa kajpak močno vino: barikiran plavac mali letnik 2009 vinarja Andra Tomića z otoka Hvar.
Če smo bili že sredi Zagreba, a hkrati skoraj v gozdu, potem s sladico niso mogli zgrešiti, ko so prinesli kostanjevo terino, kostanjev biskvit, čokoladni crumble in hruškov sorbet. In sladko vino legendarnega istrskega vinarja Giorgia Claia iz Krasice pri Bujah: muškat tassel, sladko vino iz sušenega grozdja. Bročilović pa ob slovesu, potem ko so postregli še s čokoladnimi grižljajčki, še enkrat potrdil, kar je vodilo njihove restavracije: »Dobra kuhinja je kot ljubezen nepozabne stvari se vedno rodijo iz preprostih sestavin, ki – pustijo magične sledi!«