Za Alfo Romeo se je zdelo, da je zašla v slepo ulico, ko je ukinila proizvodnjo avtomobilov z zadnjim pogonom, medtem ko so drugi tekmeci vztrajali pri njem in ga uspešno razvijali. Vendar ni bilo vse tako črno. Italijani so kljub temu uspešno razvili nekaj modelov, s katerimi so konkurente spravili na kolena. Le kateri pravi ljubitelj avtomobilizma se ne spomni legendarne alfe 155 V6 Ti DTM, ki je v tem nemškem pokalnem tekmovanju deklasirala konkurenco in zaradi katere so vodilni možje prvenstva, da bi zagotovili konkurenčnost drugih tekmovalcev, nenehno spreminjali pravila v škodo Italijanov.

Strast in želja izdelati pravi športni avtomobil pa v italijanskih inženirjih nista nikoli zamrli. Znanja in izkušenj imajo na pretek, potrebno je bilo le nekaj finančne volje vodilnih, ki so uvideli, kakšnega aduta imajo v rokah z blagovno znamko Alfa Romeo. Kar nekaj časa se je šušljalo, da alfa pripravlja limuzino z zadnjim pogonom, vendar take vrnitve ni pričakoval nihče. Italijani so na trg najprej spravili trenutno najmočnejšo različico giulie z imenom quadrifoglio ter se z njo odpravili v Nemčijo, kjer so na znamenitem dirkališču Nordschleife postavili čas kroga sedem minut in 32 sekund, kar je popolnoma enako času, ki ga je dosegel porsche 911 turbo S. Tako so Nemcem na njihovem terenu pokazali, kako se stvari streže.

 

Vrnitev alfe z zadnjim pogonom je bila veličastna, pričakovanja so bila uresničena, celo presežena, zdaj pa je na voljo vsem, ki si v času, ko elektrika vedno bolj vdira v naša vozila, še vedno želijo čistokrvnih vozniških užitkov. Za povišan utrip srca poskrbi že njena oblika, o kateri ne gre izgubljat besed, saj je preprosto prečudovita ter združuje surovo športnost in italijansko eleganco. Za pravi športni avtomobil pa samo oblika ni dovolj, vsebovati mora tudi precej zmogljive tehnologije. Pri Alfi so že večkrat dokazali, da znajo narediti zmogljiv in dober pogonski agregat, pa vendar so se pri razvoju motorja za giulio za pomoč obrnili na znance iz Modene. Pri razvoju motorja za giulio so sodelovali z inženirji iz Ferrarija, rezultat tega je, da motor iz šestih valjev pod kotom 90 stopinj in 2.891 kubičnih centimetrov prostornine s pomočjo dveh turbinskih polnilnikov razvije 375 kilovatov oziroma 510 konjskih moči ter 600 njutonmetrov navora, kar zadostuje, da se ta lepotica z mesta do 100 kilometrov na uro izstreli v 3,9 sekunde, končna hitrost pa znaša 307 kilometrov na uro. Moč pogonskega agregata se prek odličnega in natančnega ročnega šeststopenjskega menjalnika prenaša na zadnji kolesni par. Pri prenosu moči so Italijani šli tako daleč, da so zmanjševali težo vozila tudi z uporabo kardanske gredi iz karbona, ki tehta le sedem kilogramov. Podvozje je dirkaško naravnano, saj so spredaj uporabili dirkaška dvojna prečna vodila, zadaj natančna večvodilska prema, volan pa je občutno bolj neposreden in dirkaški, kot je pri večini tekmecev. Zavorni koluti so veliki in svoje delo opravljajo temeljito.

Notranjost je z dodatki, kot so karbonski zadnji deli prednjih sedežev, zelo športna, vendar še vedno dovolj udobna za daljša potovanja. Uporabljeni materiali so zelo kakovostni in prav taka je izdelava. Vozniku in sopotnikom, tudi tistim na zadnji klopi, pa je namenjeno dovolj prostora za noge in glave.

Vožnja z giulio QV je pravi užitek, pa naj si bo to v mestu, kjer se pogonski agregat vede povsem uglajeno in neopazno ali pa na gorskih serpentinah oziroma celo na dirkališču, kjer pokaže vse svoje zmogljivosti, do izraza pa pridejo tako moč motorja kot kakovost podvozja.

Brez dvoma je giulia avtomobil, kakršnega smo si avtomobilski navdušenci lahko samo želeli. Njena lepota, zvok, zmogljivosti in celotna pojava so odlična popestritev avtomobilskega trga čistokrvnih športnih limuzin.

besedilo: Aleš Tomažič, fotografije: Blaž Kordelič