Podobno velja za zgradbe. V njih je vse več elektronike. V njih imamo sisteme ogrevanja, hlajenja, avdio-/videosisteme, sisteme protivlomnega varovanja, samodejnega vklapljanja in izklapljanja luči, električna senčila, elektronsko odklepanje in zaklepanje vhodnih vrat, električna garažna vrata, imamo pa tudi računalnike, pametne telefone, tablice in še in še. Imamo kup elektronike, nimamo pa »pametne« hiše, ker vseh teh naprav nimamo povezanih v neki logični, smiselni sklop, ki bi ga lahko udobno, racionalno in nasploh ustrezno upravljali. To pa počne »pametna« hiša.
Zaradi vsega prej opisanega je izraz, ki je primernejši za razumevanje koncepta »pametne« hiše, »racionalna« hiša.
»Pametna« hiša (oziroma, kot je že prej utemeljeno, »racionalna« hiša) pomeni torej smiselno povezavo vseh elektronskih sklopov hiše v eno, obvladljivo celoto. Racionalnost pri tem pa ne pomeni samo, da ne izgubljate časa z vsakokratnim popravljanjem nastavitev, izogibanjem temu, da morda pozabite prižgano klimatsko napravo ali gretje ali odprta garažna vrata ali prižgan televizor v spalnici ali spustiti senčila, ko odhajate od doma za dalj časa, temveč tudi racionalno rabo energije. Pa tu ni pomembno, ali imate pasivno hišo ali ne, temveč gre preprosto za to, da imate svetila prižgana samo tedaj, ko ste v prostoru, da imate ravno toliko svetlobe, kot jo potrebujete (če imate stovatne žarnice še ne pomeni, da morajo vedno goreti na polno, lahko jih zatemnite z dimerjem), da so ob sončnem dnevu pozimi pomembna senčila dvignjena, poleti pa spuščena, ter da vse to poteka samodejno, na osnovi informacij senzorjev.
Seveda pa tako kot beseda avtomobil ne določa enoznačno, za kako kakovostno vozilo gre, tako je tudi izraz »pametna« hiša splošen izraz. Nekakovostni ali nepravilno projektirani »dimerji« niso jamstvo prihranka, lahko celo brenčijo.